Jurij Kozjak, slovenski janičar: povest iz petnajstega stoletja domače zgodovine

Dogajanje je postavljeno v 15. stoletje, ko so na slovenskem ozemlju potekali boji za celjsko dediščino in ko so na tuje ozemlje sunkovito vdirali Turki. Na gradu Kozjak je živel plemenitaš, graščak Marko Kozjak z edinim sinom Jurijem in grbastim bratom Petrom. Marko je bil dober v vojskovanju, zato je bil poklican v boj proti Janu Vitovcu. Odsotnost gospodarja je dobro izkoristil brat Peter, ki se je hotel znebiti Jurija, dediča gradu. Jurija je prodal ciganom, ti pa naprej Turkom za janičarja. Ko se je Marko vrnil iz vojske, mu je Peter čez nekaj časa razodel resnico o Juriju, ta pa je iz žalosti odšel v stiški samostan in prepustil bratu grajsko premoženje, kar si je ta vedno želel. Čez dvajset let se Jurij vrne s turško vojsko na slovensko ozemlje in postane kot glavni poveljnik janičarjev največji trepet slovenskega prebivalstva. Ko so Turki začeli oblegati muljavsko cerkev in stiški samostan, so menihi in drugi, ki so se skrili pred Turki v samostan, zajeli štiri pajdaše, vključno z Jurijem Kozjakom, kjer se po naključju sreča z očetom. Jurij ga prepozna, očetu pa se je izpolnila želja, da bi sina še enkrat objel pred svojo smrtjo. Jurij je zapustil janičarje in po očetovi smrti zagospodaril na gradu Kozjak.