Etika živali: o čezvrstni gostoljubnosti

V Monografiji Etika živali – o čezvrstni gostoljubnosti se avtor ukvarja z vprašanjem razširjanja človekove moralne odgovornosti na živali (šibka različica etike živali) in tudi s problemom etičnega delovanja živali (močna različica etikeživali). V prvem delu predstavlja pojmovne okvire etike živali in pregleda nekaj glavnih smeri zagovora moralnega statusa živali ter sklene, da obstajajo tehtni razlogi za sprejetje šibke etike živali in s tem za človekovo moralno upoštevanje živali, saj lahko te trpijo. Poleg tega se v tem delu sooči še z globljim vprašanjemmočne različice etike živali, ki ta bitja v določenih primerih pojmuje kot moralne akterje. V sklopu te razprave avtor zagovarja stališče, da je izključitev (nekaterih) živali (v nekaterih primerih) iz skupnosti moralnih akterjev pojmovno nevzdržna, saj z njo izgubimo tudi merila za govorjenje o človekovi etičnosti. V tem delu avtor zagovarja stališče etiškega gradualizma, po katerem so različna bitja različno moralno pomembna, kar pomeni, da gre pri trganju zelenjave, klanju živali in ubijanju ljudi seveda za ravnanje z različno moralno težo, zaradi česar so prakse, kot je veganstvo ali vegetarijanstvo, moralno upravičljive. V drugem delu se sooča z vprašanjem zanikanja tako šibke kot tudi močne etike živali. V okviru tega ugotavlja, da je zanikanje pomemben dejavnik, ki preprečuje širjenje zavesti o etiki živali. Pri tem poudarja, da so glavni razlogi za zanikanje močne različice etike živali eksistencialni (človekov strah pred končnostjo). Glede zanikanja šibke različice etike živali avtor poudarja dvoje: prvič, že urbanistična umestitev klavnice potrjuje, da je klanje živali nekaj, o čemer želimo čim manj vedeti. Drugič, dejstvo, da osebe, ki so vpletene v rutinsko nasilje nad živalmi (na primer mesarji klavci), pogosto doživljajo travme, je dokaz za to, da je z industrijskim načinom klanja nekaj narobe. Če torej zagovarjamo idejo, da je industrijska pridelava mesa neproblematična, smo v protislovju sami s seboj in s tem v zanikanju. To pa je močen dodaten razlog za sprejetje šibke različice etike živali. S tem razmislekom avtor pokaže, da žrtve sarkofagije (prakse uživanja mesa) nisole živali, temveč tudi ljudje, ki pogosto nimajo druge izbire, kot da opravljajo krvavo delo, ki se mu večina – če le more – ogne. V tretjem delu avtor obravnava tri tematike, in sicer vprašanje moralnega napredka, posledice uveljavljanja etike živali za človeško družbo in vprašanja čezvrstne gostoljubnosti. Najprej s kratkim pregledom zgodovine etike živali, v kateri se osredotoča na prazgodovino, antiko (Grčija, Indija, Kitajska), srednji vek in novi vek, pokaže, da na področju etike živali (tako v močnem kot v šibkem smislu) ne moremo govoriti o premočrtnem napredku niti o enotnem procesu. V tem poglavju pokaže tudi, da je bilo zagovarjanje etike živali v zgodovinskem smislu subverzivno in da je tako še danes, na koncu pa razmišlja še o ideji čezvrstne gostoljubnosti, ki poudarja regulativno idejo šibke različice etike živali, svojevrstno etično limito, ki naj bi se ji približevala naša etiška senzibilnost do živali: prehod od pojmovanja posameznih bitij kot parazitov ali prisklednikov k pojmovanju teh bitij kot kompanjonov ali družabnikov. V sklepnem delu monografije vnovič poudari dejstvo, da pred svojim nasiljem nad živalmi ne smemo umikati pogleda.